Moje 2010

Leto 2010 je bilo precej drugačno kot prejšnja leta mojega življenja. Bilo je burno, vznemirljivo, polno vzponov in padcev. Vzponi so bili dih jemajoči, padci pa brutalni, a kljub temu leto končujem z zadovoljstvom v srcu, tako da se počutim odlično.
V tem letu sem popolnoma spremenila svoje poglede na določene stvari, kar mi je pri marsičem pomagalo, ponekod pa niti ne. Odkrila sem veliko novih dejstev o sebi, a najpomembnejše spoznanje na tem področju je bilo, da se sploh ne poznam. Našla sem svoje skrite "talente", se osamosvojila (ja, vem pri 24 je to malo patetično, ampak bolje pozno kot nikoli), pri tem razvila tudi svoj egocentrizem, še bolj sem vzljubila svoje prijatelje in družino, svoje probleme sem začela reševati z bežanjem, začela sem ločevati, razvila sem uho za elektropop (tudi sama sem presenečena), izvedela, da pregovor "iz dežja pod kap" pomeni iti na slabše, osvojila sem Triglav, bila sem na Panču, prvič v življenju sem bila spodobno osvajana (v bistvu drugič, ampak saj veste: it's all about the drama) in dnevno sem se začela ravnati po načelu pogumno z glavo skozi zid. Uspela sem se malo sprostiti.
Vrhunca leta sta bila dva. V mislih imam duhovne vrhunce, ne kakšnih osupljivih poslovnih ali študijskih uspehov. Prvi je bilo življenje v Pragi, ker sem tam dobila "me time" (čeprav nisem vedela, da ga potrebujem), ki mi je pomagal pri raznih razodetjih in me opogumil za  tisto, kar me je na koncu pripeljalo do drugega vrhunca.  Drugi vrhunec je bilo obdobje od začetka delavnic stand upa do sedaj. V tem obdobju sem razvila drugačen način gledanja na ljudi in dogodke v življenju, odkrila sem še nekaj zanimivih stvari o sebi, spoznala sem veliko zanimivh ljudi, se še bolj sprostila in na praktičnih primerih ugtovila, da življenje res samo poskrbi za vse in nas pripelje natanko tja, kjer moramo biti.
Upam, da mi naslednje leto prinese veliko dobrega in da se določene stvari, ki so trenutno v oblakih, spustijo na zemljo. Upam, da bo uspešno, zabavno, poučno in lepo. Nauki, ki jih bom iz letošnjega leta popeljala tudi v naslednje so: it's karma baby, go with the flow in osmjehom, otvori vrata...Aja, pa ne bodi prijazna do ljudi, ki prodajajo boga!
Vsem svojim prijateljem (z bibeki in brez) in svojim najbližjim družinskim članom želim srečo pri vsem, česar se lotijo. Naj moj nov nečak/nečakinja srečno pride na svet (aja, pozabla sm povedat, da bom že drugič postala teta), naj mojim ne prekipi z mano, naj bodo srečni, zadovoljni, zdravi, veseli in uspešni!
Lepo praznujte vsi, ki me berete in veliko sreče v 2011. Naj vas v novo leto popelje pozitiva te pesmi  http://www.youtube.com/watch?v=E-eY7CVA9F8. Kisses

Materine zvijače

V torek me je mama nahecala naj  pridem k njej  pečt božične kolače. Zanimivo je, da me vsako leto dobi na isto foro (v bistvu je to bolj žalostno kot zanimivo). Verjetno se sprašujete kako ji to uspe...Mami me pokliče in vpraša ali bi pršla pomagat pečt, na kar js odgovorim: "Ja!". V resnici si pa mislim: Haha, ona bo pekla, js bom na netu visela, potem se bom pa hvalisala, da sm js spekla te čudovite sladice. Pa še pol si jih bom prilastila! Haha, my evil plan is brilliant!  Mama si med istim pogovorm misli: "Sploh ne ve kaj ju čaka. Ajme, kako je glupa. Lani sam ju dobila na istu foru."
In kaj me čaka, ko pridem k njej? Tone orehov ter prekleti mali mlinček (osovražena naprava je na fotografiji)! Mletje orehov je drugače edino opravilo, ki ga sovražim iz dna duše (poleg likanja, pomivanja oken in zalivanja rož).
Vsem je dobro znano, da vsaka mama ve kaj njen otrok misli in čuti, zato je tudi moja mami previdela moj evil masterplan. Da ga ne bi uresničila,  me je urno zaklenila v temno kamro in mi v roke potisnila mlinček ter tisto tono orehov, lešnikov in drugih oreščkov (ne, sej so bli sam orehi pa lešniki, ampak to ne zveni dovolj dramatično). Letos sem se odločila, da se ji uprem, zato sem ves čas jamrala in stokala, a ni zaleglo, ker me je iz kuhinje le neprijazno utišala. Če mi kdo ne bi verjel, sem jo posnela (glas je posodila mami, zmontiral je Andrej)...

Božič 2010

Waw! Letošnji božič je bil prvi zanimiv v mojem življenju. Večinoma so mi božični večeri in dnevi bili strašno naporni: preveč druženja z družinskimi člani, absolutno preveč hrane in potem čakanje konca praznikov, v horizontalnem položaju s krožnikom polnim sladkarij na prsih. Ja, vem kako patetična je ta slika, but that's me. Letošnji božič je začuda bil zelo zanimiv.
Na predbožični večer sem se sicer spet skoraj ubila s hrano, tako da sem zaspala že ob devetih zvečer. Iz spanca sta me predramila Tina mandarina in Jan zaspan. Izmenjali smo si darila, ampak ni bilo pravega vzdušja za utapljanje v alkoholu, zato smo raje šli spat.
Nato je prišel sveti dan, ko smo vsi slavili Jezusovo rojstvo in blaginjo, ki nam je ob tem bila poslana na svet. Podala sem mu roko in pomagal mi je najti pravo pot.
Seveda, smo se spet napitali do onemoglosti in obležali. Ampak... Nato sva se odpravila v savno, kjer sem se po nekaj napornih tednih, dokončno sprostila. Note to self: do that more often. Vmes sem prejela nekaj zanimivih informacij. S tem se pa dan še ni končal. Ja, vem ful mi je dogajal! Joj, pa kdaj sem postala tako bedna? Anyway, po savni je prišel Matej na večerjo, na koncu pa smo šli na pijačo (z Nino, Binetom, Perotom, Lukatom in Tomijem, ki ga ne maram več, ker mi je rekel, da sem se postarala), se napili, izmenjali darila in preveč informacij (kot to vedno storim(o) v družbi piva) in šli domov spat. Tako sem zaključila best Christmas ever!
Z novim tednom me pa čakajo nove obveznosti: urejanje vize za Japonsko, pisanje seminarske (še vedno slovenščina), zadnja ura tečaja, pakiranje za Tajsko, pakiranje za Japonsko, nakup kart za zimski Panč, nakup Lonely Planeta za Tajsko, ampak bo veselo in zabavno. Proti koncu delovnega tedna me čaka sprostitev na slovenskih smučiščih, stand up v sitiju in novoletna žurkica.

Dear Santa

Ja, ja tudi letos sem se spomnila nate. Preko skupnih znancev sem se dokopala tvojegaj naslova, ti poslala že nekaj mailov, ampak ne razumem zakaj ne odpišeš. A je to tako težko? Sej bi lahk sam nekaj kratkega napisal, toliko da vem, če si dobil pošto ali ne. Zdej, ko si celebrity pa ne odpisuješ, ne.
Lani sem te prosila za precej stvari, od katerih mi nisi urensničil nobene. Predvidevam, da imaš veliko dela in še več otrok kot takrat, ko sem jaz bila majhna (ah, ti Kitajci...), ampak vseeno mislim, da to ni bilo lepo od tebe. Ker pa je letos mladi katoličan iz Prage ugotovil, da sem izgubljan duša, in da potrebujem Jezusovo vodstvo, sem se v teh prazničnih dneh odločila, da mu podam roko in ti odpustim. Podarila ti bom še eno priložnost. You better not screw it up this time!
Torej, kaj porebujem letos...pa v bistvu ničesar. V bistvu se mi je v zadnjem času uresničila kar nekaj skritih želja, zato ti ne morem težit z nekimi neumnostmi. Pač, tist eliksir mladosti in pes sta vedno dobrodošla, drugače si pa želim, da bi mi čim več stvari v življenju šlo vsaj tako dobro, kot so mi šle nekatere zadeve v zadnjih mesecih. Lahko bi jamrala o zadevah, ki so se izjalovile, ampak se mi ne da. Svako zlo za neko dobro. Želim si, da bi naslednje pol leta potekalo odlično in da Korejci ne bi zakuhali vojne. Naj bodo vsi moji najbližji družinski člani, prijatelji in njihove družine srečni in zdravi. Materialnih želja pa letos nimam, ker, tako kot vsi kapitalistični konformisti, imam polno rit vsega. Vseh drugih želja pa se odrekam in jih prepuščam drugim otrokom.
To je to, stari. Lepo potuj pa spakiraj obleke za vse možne vremnske pogoje, ker je vreme ful nepredvidljivo.   Pa pazi na prehrano, ker je nezdrava hrana vzrok raznih obolenj. Jej veliko sadja in zelenjave ter pij veliko vode.
Z ljubeznijo,
Iva

Brrr...

Juhuhu, zima je tu! Že dolgo časa si želim takšne zime kot je ta. Hladna, ledena in neusmiljena, kakršna je bila tisto leto, ko se je Luka rodil (ne da js vem kak je bilo takrat, stara sem bla le 2 leti,, sam mati o tem vedno govorijo). Zdaj, ko je končno tu, si želim, da bi se vrnila nazaj na sever ali kjer koli je že doma, ker me zebe! Fuck off Zima! Bedna si! Vidim, da sploh nisem pripravljena na takšno zimo. Ne vem kaj mi je storiti. Eh, najboljš da grem v shopping :) Ne, hecam se. Nimam niti za burek.
Vonj po zimi, zaledenele sveče na strehah in v nosovih, solzne oči, zaledeneli avti, kupi oblek, ki ohromijo ude, stiskanje pod odejo, vroče kopeli, volnene gamaše, ki mi jih je naredila baka, ko je bila še živa, otroci na sankah in v socialističnih kombinezonih, kakršne smo nosili, ko smo bili majhni, psi med igro v snegu...vse to so posebne radosti zime. Lepa je, mar ne? Premislila sem se, mi je že spet všeč.
Aja, nastop v Brežicah mi je bil všeč. Ne da se mi še pisat o njem, bom kdaj drugič. Celo prvo sliko z odra imam! Juhu, zdej mi noben ne more reči, da nisem stand up, ker imam sliko! Hahaha (smeh zadovoljstva).
A pa dej no, obrazce za Japonsko sem polila s cedevito. Kera budala sm!

Stare modrosti lačnih ljudi

Ena izmed starih modrosti našega klana in idiom, ki ga zob časa/odraščanja nikoli ne načne, zaradi česa si zasluži status klasike, se glasi tako:  "Pijem pivo, j*** mi se živo!" Obstaja tudi njegova nadgradnja:  "Pivo se pjeni ,j*** se i meni." Kr neki, dolgčas mi je...mogla bi se pripravljat za jutri, pa me misel o nastopu v Brežicah napsihira do te mere, da ne morem dihat. Zato raje pijem pivo in se mi zdaj j*** živo.

You've got to belive!

Ta post je popolnoma inspiriran z življenjsko filozofijo Eddie Izzarda. Pri vsem kar človek počne, mora imeti zaupanje vase, voljo, ki ga rine naprej, čeprav izgleda, kot da nazaduje.  Še preden se lotiš nečesa, si moraš predstavljati samega sebe na cilju.
Med čakanjem odgovora z Japonske sem ves čas slepo verjela, da bo vse v redu. In je bilo! Bilo bi v redu, tudi če ne bi šla, saj verjamem, da kjer se ena vrata zaprejo, se odpre okno.
Aja, junija sem oddala prošnjo za en dvomesečni program, kjer so me zavrnili in čeprav se mi je takrat vse sesulo, sem zdaj vesela, da je bilo tako. Če bi šla takrat, ne bi mogla iti zdaj in kar je najpomembnejše, ne bi se prijavila na delavnice stand upa. Vse kar se nam v življenju dogaja, pa naj bo v tistem trenutku še tako boleče, je dolgoročno dobro za nas. Problem je le v tem, da nam je v hudih trenutkih pogled moten od solza, zato ne vidimo kaj vse je pred nami.
Obožujem, ko me že zjutraj na mailu dočakajo dobre novice. Ni ga čez jutranjo kavo ob branju mailov od prijetnih ljudi ali tistih z dobrimi novicami. V torek mi je profesorica sporočila, da sem bila sprejeta na izmenjavo na Japonskem! Juhej! Ne vem še točno kam grem, ne koliko denarja bom dobila, ampak nič od tega ni tako zelo pomembno. Drugače je bilo kar napeto in mislim, da nihče ni bil preveč optimističen glede te štipendije, ker je zelo zaželjena in je konkurenca kar velika, zaradi česar je moje veselje toliko večje. Nekako mi je v glavi to bila zadnja priložnost in zadnji trud, ki bi ga vložila v svoj študij. Mislim, da bi, v primeru, če ne bi bila sprejeta, obupala nad študijem. Ne bi ga pustila tik pred koncem, ampak zagotovo se ne bi več toliko trudila in živcirala, kot sem se do zdaj.
Trenutku evforije je sledil kratek trenutek negotovosti. Štirje meseci res niso veliko, ampak vem, da bom zagotovo imela krizo ali dve. A tudi krize so del izkušnje, tako da vem, da se bom znajdla. Imam pa velike plane, zato verjetno sploh ne bom imela veliko časa za prepuščanje negotovosti.
Jutri izvem kam točno grem, kako in kaj je s štipendijo, od kod in kdaj letim in še kaj nujno potrebnega za preživetje na Japonskem :)
Zdaj je pa dovolj pisarjenja, grem posnet nekaj (dobrega)!

Zadnji nastop

V ponedeljek smo zaključili z delavnicami. Imeli smo zadnji nastop v Dicu in folka je blo kar precej več kot zadnjič. Nihče "moj" ni prišel, ampak nekako mi je to ustrezalo, ker sem že tisto jutro vedela, da nastop ne bo najboljši. Ne vem zakaj, ampak imela sem slab feeling (in to z razlogom). Trust your instincts woman! Pa saj nastop sam ni bil totalno beden, seveda bi ga bila sposobna speljati veliko bolje, ampak moje  počutje je bilo totalno bedno. Izžrebala sem nesrečno enko. Prekleta enka, sovražim jo in vedno se je bojim. Takoj ko sem jo potegnila, sem vedela, da mi ne obeta nič dobrega. V trenutku, ko sem stopila pred publiko, sem hotela pobegniti nazaj za zaveso. Ob odru so stali neki mulci, ki so že pred mano heklali Težkega. Meni so dali mir, ampak njihova prisotnost in energija v "mojem" prostoru sta me motila. Že na začetku se mi je zapletlo. Prva fora je pogorela. Totalno. Še črički so utihnili. Sej je bilo z razlogom. Vseeno sem se uspela izvleči. Ma, na koncu je vse skupaj bilo ok, ampak marsikaj je bilo veliko slabše kot ponavadi. Med celotnim nastopom sem v glavi imela samo eno misel: hočem dol z odra! Nikoli prej mi ni bilo tako bedno. Trema je itak bila vedno pristotna, poleg nje tudi nesigurnost in strah, ampak nikoli se nisem počutila tako, da bi hotela pobegniti. Po nastopu sta me preželi razočaranost in žalost. Bila sem jezna nase, ker sem vedela, da sem si za vse kriva sama, pa tudi zato, ker sem se počutila tako kot sem se. Ker sem si sploh dovolila, da se tako počutim. V glavi sem si zastavila, da je ta nastop pomemben, ker naj bi na njem pokazala koliko sem napredovala, česa sem se naučila, si mogoče malo nabila samozavest, ampak na koncu nič od tega  ni bilo uresničeno. Izpadlo je, kot da se  ničesar nisem naučila in imela sem občutek, kot da stojim na prvi uri delavnic. Pod vplivom negativnih čustev, se še simpatičnega priznanja nisem veselila. Počutila sem se, kot da si ga sploh ne zaslužim. Spet sem se uspela sabotirat in si uničit še tisto malo samozavesti, ki sem je še imela na zalogi iz Gromke. Ne vem, mogoče je pa za vse kriv pms. Danes se sicer počutim bolje in nabrala sem si nekaj nove energije in volje za trud. Le pogumno z glavo skozi zid! Samo še čustev se moram znebiti. Veselim se novih izzivov.