Kaj se zgodi, ko tri ženske, za povrh Balkanke, napadejo tehnologijo? Dobite idejo za humoristično nadaljevanko! Aja, snemale smo na Fužinskem gradu, kjer poteka 22. bienale industrijskega oblikovanja.
petek, 22. oktober 2010
četrtek, 14. oktober 2010
Zmeda
Vem, da sem rekla, da se bom od zdaj naprej snemala, sam se mi ne da. To vzame veliko časa in živcev. Pa tudi nočem popolnoma opustiti pisanja. Torej dokler ne dobim inspiracije za nov posnetek, bom pisala.
Pred dnevi sem se pogovarjala s kolegicami s faksa. Ni bil baš globok, niti zanimiv pogovor. Ena drugi smo hvalile obleke, si izposojale šminke ipd. Nato je ena izrazila zaskrbljenost nad našim početjem in obnašanjem, saj smo bile videti kot kakšne petnajstlenice. Na poti domov sem se zamislila nad to izjavo in ugotovila, da ima prav. Sploh če pogledam sebe. Starejša kot sem, bolj otročje se obnašam in oblačim. Ko sem bila petnajst let stara mi ni padlo na pamet, da bi se oblačila tako kot se danes. Takrat sem bila rokerica\m/. Potem je sledilo obdobje, ko smo se punce v razredu začele rihtat. Bog ne daj, da bi šle v petek ven brez petk in full make upa. To bi bil greh. O Karma, prosim te ne mi dat take hčerke kot sem bila jaz. Čudi me, da me mama ni tepla. Šalo na stran, res mi je zanimivo kako pomembno je takrat bilo, da izgledam in se obnašam kot odrasla oseba, pa čeprav je bilo očitno, da nisem kaj preveč pametna ali odrasla.
Danes je stanje precej drugačno. Petke bi sicer nosila in lepe so mi, sam se nočem odreči udobju (niti svojim campercam s psom in mačko). V omari imam več majc z liki iz risank kot moja triletna nečakinja. Tudi naličila bi se kdaj tako kot je treba, ampak se mi ne da začet z urejanjem eno uro pred odhodom ven, zato večkrat stopim na ulico z razpacano maskaro ali nerazmazanim pudrom. A jebiga sad, kaj pa baba ve.
Oseba s katero se najbolj razumem in se mi občasno zdi, da je edina na moji valovni dolžini, pa je moja nečakinja. Z njo sem lahko popolnoma sproščena in neumna, pa me nikoli ne obsoja. Edino, ko rečem da moram domov. Ne, saj ni tako hudo. Zavoljo humorja malo pretiravam. V resnici sem sem kar normalna oseba :)
Kar hočem povedati je, da se po določenem obdobju obdamo s tistim kar moramo delati in kar naj bi bili/postali, ob tem pa pozabimo kaj želimo biti in delati. Vsak se potem ventilira na svoj način. Jaz se z realnostjo soočam na ta način. No, v bistvu je bolj malo soočanja in veliko več bežanja, ampak ok. Sicer pa, ko se zavem, da bom že čez kakšno leto dve morala v službo in se bom morala zresniti, nehati sanjariti in se zafrkavati, mi to da še toliko več zagona v tem trenutku. Zakaj si ne bi privoščila neumnosti dokler si še lahko?
Ne vem kaj sem zdaj nabluzila, niti če je karkoli smiselno. Lej js ne vem, js sm s kmetov! Mogoče bi res bilo bolje, če bi kdaj bila tiho. Ah, po toči zvoniti je pozno.
Pred dnevi sem se pogovarjala s kolegicami s faksa. Ni bil baš globok, niti zanimiv pogovor. Ena drugi smo hvalile obleke, si izposojale šminke ipd. Nato je ena izrazila zaskrbljenost nad našim početjem in obnašanjem, saj smo bile videti kot kakšne petnajstlenice. Na poti domov sem se zamislila nad to izjavo in ugotovila, da ima prav. Sploh če pogledam sebe. Starejša kot sem, bolj otročje se obnašam in oblačim. Ko sem bila petnajst let stara mi ni padlo na pamet, da bi se oblačila tako kot se danes. Takrat sem bila rokerica\m/. Potem je sledilo obdobje, ko smo se punce v razredu začele rihtat. Bog ne daj, da bi šle v petek ven brez petk in full make upa. To bi bil greh. O Karma, prosim te ne mi dat take hčerke kot sem bila jaz. Čudi me, da me mama ni tepla. Šalo na stran, res mi je zanimivo kako pomembno je takrat bilo, da izgledam in se obnašam kot odrasla oseba, pa čeprav je bilo očitno, da nisem kaj preveč pametna ali odrasla.
Danes je stanje precej drugačno. Petke bi sicer nosila in lepe so mi, sam se nočem odreči udobju (niti svojim campercam s psom in mačko). V omari imam več majc z liki iz risank kot moja triletna nečakinja. Tudi naličila bi se kdaj tako kot je treba, ampak se mi ne da začet z urejanjem eno uro pred odhodom ven, zato večkrat stopim na ulico z razpacano maskaro ali nerazmazanim pudrom. A jebiga sad, kaj pa baba ve.
Oseba s katero se najbolj razumem in se mi občasno zdi, da je edina na moji valovni dolžini, pa je moja nečakinja. Z njo sem lahko popolnoma sproščena in neumna, pa me nikoli ne obsoja. Edino, ko rečem da moram domov. Ne, saj ni tako hudo. Zavoljo humorja malo pretiravam. V resnici sem sem kar normalna oseba :)
Kar hočem povedati je, da se po določenem obdobju obdamo s tistim kar moramo delati in kar naj bi bili/postali, ob tem pa pozabimo kaj želimo biti in delati. Vsak se potem ventilira na svoj način. Jaz se z realnostjo soočam na ta način. No, v bistvu je bolj malo soočanja in veliko več bežanja, ampak ok. Sicer pa, ko se zavem, da bom že čez kakšno leto dve morala v službo in se bom morala zresniti, nehati sanjariti in se zafrkavati, mi to da še toliko več zagona v tem trenutku. Zakaj si ne bi privoščila neumnosti dokler si še lahko?
Ne vem kaj sem zdaj nabluzila, niti če je karkoli smiselno. Lej js ne vem, js sm s kmetov! Mogoče bi res bilo bolje, če bi kdaj bila tiho. Ah, po toči zvoniti je pozno.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)